Najprej je potrebno razčistiti osnovne pojme. Kaj mislim, ko rečem »šport«? Ne mislim profesionalnega športa in prav gotovo ne mislim tega, kar danes smatrano kot splošno sprejemljiva oblika skrbi za psihofizično zdravje. Rečeno drugače – ne pristajam na to, kar se je zgodilo s prostočasnim gibanjem, in sicer to, da je postalo visoko profesionalizirano tako z vidika njegove pogostosti kot zahtevnosti. Prednost prostočasnega gibanja naj bi bila ravno njegova amaterska narava, ki naj bi bila osvobojena pritiskov po doseganju rezultatov in naj bi nudila prostor sproščenega gibanja, takorekoč iskanja užitka v gibanju, ne pa da predstavlja še en del našega življenja, ki je podvržen kvanitificiranju, navsezadnje tudi kvalificiranju. Ampak ja, to kar se danes razume kot prostočasno telesno vadbo, je res de fact šport. Zato je prvi obrat, ki ga moram narediti v tej razpravi ta, da zavrnem izraz »šport« in namesto njega vpeljem izraz »fizkultura«. 

Ok, lahko bi namesto »fizkulture« uporabila tudi izraz »rekreacija« ali »telovadba«. Vendar se mi zdi, da sta tudi ta dva izraza že tako okužena s »športom« in njegovimi lastnostmi, da mi ostane samo še fizkultura kot zadnji branik antikapitalističnega neutiliziranega telesnega gibanja. Zgodovinsko gledano je bil sicer izraz »rekreacija« oziroma »šport za vse in vsakogar« tisti, ki se je navezal na pojav »telovadbe«, to je sistema telesnih vaj ter vadbe druge polovice 19. stoletja. Telovadba je oziroma je bila urbana telesnokulturna inovacija, navezujoča se na telesne prakse poznega srednjega veka, tradicijo turnirstva in borbe, ljudskih panog ter antičnih gimnastičnih zgledov. Idejna osnova so bila humanistično-razsvetljenska razmišljanja in iskanja prenove vzgoje, v kateri je imela pomembno mesto tudi telesna dejavnost. Konec druge svetovne vojne je telesno vzgojo nadomestila »fizkultura« oziroma »fizična kultura« ali »telesna kultura«. Politika fizkulture je težila k vzgoji novih, zdravih delovnih ljudi, ki bodo ohranili pridobitve komunističnega boja. V splošnem rečeno pa se je fizkultura nanašala na celoten sistem človekove dejavnosti, katerega namen je skladen telesni razvoj, izboljšanje zdravja, krepitev fizičnih zmogljivosti in uporaba telesne dejavnosti kot sredstva za izobraževanje in vzgojo. 

In kaj imajo z vsem tem opraviti ženske? Saj vendar že dolgo ne tičimo več v časih, ko se šport oziroma rekreacija – z redkimi izjemami – za ženske ni spodobil. Še več, imamo kar nekaj vrhunskih športnic svetovnega formata, ki skrbijo za promocijo telesne aktivnosti med mladimi dekleti in rušijo stereotipe o »šibkejšem spolu«. In nenazadnje smo – kot že ugotovljeno – bolj kot kdajkoli poprej z vseh strani nenehno spodbujane, da smo telesne aktivne. Da, do neke mere to drži in vsekakor ne mislim zanikati dejstva, da imamo dekleta oziroma ženske veliko priložnosti, da se športno/telesno udejstvujemo brez omejitev in predsodkov. Ampak ... po mojem mnenju še vedno na precej specifičen način. 

Naj to ponazorim na osebni izkušnji, ane. Pred kratkim sem začela ukvarjati z rekreativnim sabljanjem, ki je – vsaj v mojem sabljaškem klubu – pretežno moški šport. Prisotne so seveda občasne šale na račun žensk in pokroviteljski odnos nekaterih sabljačev. Ampak tisto, kar me je postavilo pred resnični izziv, je uvodno ogrevanje pred pričetkom borbe – v obliki nogometa. Ja, in kaj? Ja, dejstvo je, da kot ženska nimam nobene izkušnje s kontaktnimi športi! Nimam izkušnje, da se v športu dotikam drugih ljudi ali da se oni dotikajo mene. Kot žensko so me namreč že zelo zgodaj naučili, da dotiki, predvsem moških, večinoma pomenijo nevarnost, grožnjo ali nasilje. Sedaj pa naj se z njimi kar naenkrat z ramo ob rami borim za žogo kot da je to najbolj vsakdanja stvar? 

Ker ja ... kateri so bili kontaktni športi, h katerim bi me spodbujali – doma, v šoli? Še več – kateri so bili kontaktni športi, h katerim bi me spodbujali zavoljo gibanja samega? Ali dejavnosti, kjer bi skozi prosto telesno aktivnost raziskovala, kaj vse zmore moje telo? Kako se obnaša v prisotnosti drugih teles? Kako z njimi vstopa v kontakt? Je bil to nogomet? Absolutno ne. Košarka? Niti ne. Odbojka ... tam tam. In potem se konča. Mogoče za katere ne. Ampak mene in številne druge zagotovo ni nihče spodbujal v stilu: ah, pejte po šoli punce mal na koš metat. Ali pa: pejte za vikend mal brcat žogo na igrišče. Ali pa: pač mal pejt divjat s kolesi, da se znorite. Ha, kje pa. Punce se lepo tiho igramo in se ne rabimo nikamor premaknit, ker konec koncev je svet tam zunaj za nas velik in nevaren.

Če se je že kaj spodbujalo, se je spodbujalo »šport«, ne prosto gibanje. Torej telesno vadbo z jasnimi pravili in cilji. In seveda se je večinoma spodbujalo ne-kontaktne športe ali bolj »ženske« športe – ritmična gimnastika, drsanje, balet. Zahtevni športi, da se razumemo, ampak sej nam je jasno, kam ciljam. In v kaj se danes večinoma spodbuja mlada dekleta? Pilates, aerobika, joga, ples ... ne vadbe? Spet se bom obrnila k Simone de Beuvoir za nekaj dodatnega uvida: »Dečki se resnične nasilnosti naučijo približno pri trinajstih letih, tedaj se pri njih razvije napadalnost, volja po moči, nagnjenje k izzivanju; deklica prav v tem času opusti grobe igre. Še vedno so ji dostopni športi; a šport, ki zahteva ozko usposobitev in podrejanje umetno postavljeni pravilom, ni enakovreden nadomestek spontane in običajne uporabe moči; njegovo mesto je na robu življenja; z njim se ne da tako intimno učiti o sebi in o svetu kot z nebrzdanim pretepom, z nepredvidenim plezalnim podvigom. /.../ Svoje telo samo pasivno prenašajo; mnogo očitneje kot v zgodnjem otroštvu se morajo sedaj odreči temu, da bi izstopile iz danega sveta, da bi se uveljavljale nad preostalim človeštvom; nimajo možnosti, da bi raziskovale, da bi bile drzne, da bi razširjale meje možnega.« 

To, da dekleta v najstniških letih opuščajo šport in ekipne igre, ni zgolj teza iz leta 1949. Še danes številne tuje raziskave potrjujejo dejstvo, da kljub spodbudam k telesni aktivnosti, več kot polovica deklet na prehodu v najstništvo izgubi zanimanje za šport. V kontekstu tekmovalnega športa so ključni razlogi za opustitev prezgodnja specializacija, izgorelost in poškodbe. Pri dekletih to poslabšujejo še hormonske spremembe. V bolj rekreativnem smislu pa so kot razlogi navedeni pomanjkanje (telesne) samozavesti in pomanjkanje časa zaradi šolskih obveznosti. Prav tako ne marajo biti več na očeh javnosti, saj se vse bolj zavedajo pogledov, ki so jih deležna njihova telesa – raziskave so pokazale, da se tudi v primeru, ko se rekreirajo na javnem igrišču, ob prihodu skupine fantov umaknejo in jim ga prepustijo.

Spontanost gibanja in preizkušanje mej svojega telesa je pomemben način občutenja lastne suverenosti. Telesni stik s svetom, ki nam dopušča izražanje svoje lastne volje, je način samouveljavitve, saj se vsakemu poskusu, da bi nas svet spremenil v objekt, lahko aktivno zoperstavimo. Nasilje v tem smislu ni zgolj fizično merjenje moči, temveč je – citiram Beauvoir: »avtentični preizkus soglasja s samim seboj, s svojimi strastmi, z lastno voljo; /.../ jeza in nepokorščina, ki se ne preneseta v mišice, ostaneta imaginarni. Huda frustracija je, če vzgibov svoje duše ne moreš vpisati v obličje sveta.« 

Velika razlika je med tem, ali nam je dovoljeno svet postavljati pod vprašaj, se upirati njegovi danostim oziroma jih aktivno potrjevati, ali pa moramo svet zgolj prenašati, sprejeti, da se definira brez našega sodelovanja in pohlevno ter vdano zavzeti svoje že izoblikovano mesto v družbi. Telo je izraz te razlike, v kolikor pristanemo na to, da je objektivni izraz nas samih. Vendar je žensko telo neprestano opomnjena na to, da je zgolj telo, njegova forma pa vnaprej predpisana – poželjivo telo, rodno telo, krvaveče telo, šibko telo, nadzorovano telo, pohlevno telo ... in tako naprej, kot pravila pri športu. Zato še enkrat, če vas še nisem prepričala – recimo »ne« športu in »ja« fizkulturi. Recimo »ja« raziskovanju in preizkušanju mej svojega – ženskega - telesa brez vnaprej postavljenih telovadnih okvirjev. Recimo »ja« prostemu gibanju brez jasnih ciljev in rezultatov. Predvsem pa recimo »ja« uveljavljanju svojega telesa v svetu. Jaz sem že začela – z aktivnim brcanjem pri nogometu. Včasih brcnem žogo, včasih pa – soigralce.