V spomin: Peter Barbarič
V nedeljo, 11. januarja 2026, je prezgodaj preminil Peter Barbarič, glasbeni novinar, dolgoletni sodelavec Radia Študent, Radia Slovenija in revije Glasbena mladina, didžej v disku FV, Palmi in klubu K4. Barbarič je bil urednik revije Glasbena mladina, programsko-organizacijski vodja kluba K4, ena osrednjih oseb festivalov Novi rock, Druga godba in Trnfest ter promotor pri mednarodnem festivalu Womex v njegovih začetkih.
Deloval je tudi kot promotor in organizator koncertov in koncertnih turnej na področju Jugoslavije, med drugimi za zasedbe Motörhead, The Dubliners, The Klezmatics in glasbenika Townesa Van Zandta. Zaključil je študij anglistike in sociologije kulture in bil na oddelku za sociologijo kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani soavtor seminarjev o popularni glasbi. Delo je nadaljeval na Založbi kaset in plošč RTV Slovenija in v uredništvu RTV Slovenija, kjer je urednikoval, urejal in vodil oddaji Etnofonija in Glasbena cesta. Pred tridesetimi leti, marca 1996, je pripravil popis svetovne popularne glasbe od začetkov rock'n'rolla do srede osemdesetih let – knjižni prvenec Okopi slave: štiri desetletja rocka & popa, z besedami Gregorja Tomca »uradno različico mitologije rocka«.
Peter Barbarič je »dokončno zapisal dušo svetu popularne glasbe leta 1978«, ko je postal sodelavec Radia Študent, kjer je program soustvarjal do leta 2007, od jeseni leta 1994 med drugim tudi z avtorsko etno pop oddajo Okopi slave. Bil je direktor, odgovorni urednik in urednik glasbene redakcije Radia Študent.
Vsem njegovim bližnjim, družini, prijateljem in sodelavcem izrekamo iskreno sožalje.
Pogreb bo v sredo, 21. januarja 2026, ob 10. uri na pokopališču Nove Žale, v mrliški vežici št. 3.
***
V četrtek, 15. januarja, ob 17. uri se bomo od Petra Barbariča poslovili z nekrologom, ki ga pripravlja Miha Zadnikar. Vabljeni k poslušanju.
In memoriam: Peter Barbarič (1959–2026)
Prvič sem ga srečal še v rosnem otroškem obdobju. Tam nekje na začetku sedemdesetih let XX. stoletja je moralo biti, ko smo radi cele dneve pohajali naokrog, gradili bunkerje iz kartona, metali »parkete« na doma zbit, a po zaresnih merah postavljen koš, si izmenjevali sličice za raznorazne albume, z njimi »tapkali« po pragovih in hodnikih stanovanjskih blokov, se, skratka, krepili s socialistično srečo in brezskrbnostjo tam na območju med Glavarjevo in Triglavsko ulico za Bežigradom v Ljubljani. Imel sem osem let, on pa jih je štel že celih enajst, kar je bila takrat, kajpak, velikanska in občutna razlika, tako da sva bila posajena vsak v svojo druščino.
Pozneje se ga bežno spominjam s I. gimnazije Ljubljana-Bežigrad, kakor se je takrat uradno reklo šoli. To je bila resna izobraževalna ustanova, na kateri je poučevala francoščino – in bila torej po predmetu naslednica Edvarda Kocbeka – tudi njegova mati Nada, dijaški strah in trepet. Peter je šel na RŠ leta 1978, kar takoj po gimnaziji, ko se je ravno vpisal na Filozofsko fakulteto, kjer je študiral angleški jezik in literaturo ter sociologijo kulture. V času usmerjenega izobraževanja je nekaj časa nadomestno poučeval angleščino na svoji domači gimnaziji, ki je do leta 1990 nosila začasen naziv Srednja naravoslovna šola, v zrelih letih pa se je Oddelku za sociologijo kulture pridružil kot sodelavec-predavatelj pri izbirnem predmetu Popularna glasba.
Mentor tedanjim najmlajšim radijskim močem je bil pogostoma Ervin Hladnik Milharčič, radoznalega Petra pa je takoj pritegnila prenekatera muzika; hitro je usvojil osnove novinarstva in postal marljiv in prediren ud glasbene redakcije. Njegov slog dobro opiše tovariš Ičo Vidmar, že v ranih osemdesetih Petrov tesni kolega. Poudari namreč, da je bil Barbarič »glasbeni kritik z nepogrešljivo beležnico med koncerti in glasbeni novinar s posebnim okusom, zelo zvedavih, odprtih ušes«. Z naslednjo opazko pa dobro izlušči še bistvo njegovega značaja: »Bil je neortodoksen pri odkrivanju godb, plat in bendov, ko je bila pravovernost zapovedana; potem pa jo je ucvrl prav v orto špuro, ko so se vsi naokrog nenadoma šli širokogrudne poslušalce.« Naša glasbena redakcija je vsekakor imela svojskega sodelavca in zahtevnega, besedno zmeraj neposrednega, zelo kritičnega, a pravičnega in za produktivne, ustrezno »nore« zamisli zmerom odprtega urednika.
Barbarič je v vseh svojih obdobjih in vlogah na RŠ-u – in te so segale od novinarja, področnega urednika, precej pozneje, že v tem stoletju, pa še do odgovornega urednika in direktorja – uveljavljal strogo politiko svojih predhodnikov, zlasti vestnega in natančnega Zorana Pistotnika. Takole je bilo videti. Nekega dne sem oddajanje iz studia potegnil za kakšno minuto, minuto pa pol čez zapisano uro. Kaj hujšega! Ves penast je bil Pero v trenutku tam, me nahitroma nahrulil, češ: »To se vendar ne dela, Zadnikar, drugič boš suspendiran!« in ročno oddivjal naprej, k svojim obveznostim. Zanj je bila zadeva s tem ad acta, in že pri naslednjem srečanju je bil lahko spet mehak, dobrodušen in čuječ. Pravzaprav je bil posrečena mešanica matere, strupene profesorice, in njej čisto nasprotnega očeta Štefana Barbariča, našega pionirskega hungarista, v zenitu življenja tudi ravnatelja Slovanske knjižnice, kjer smo med študijem zelo radi posedali, se greli in prebirali gradivo. Peter je bil hiter, neulovljiv, udaren tako pri pisanju kot v govoru po etru ali na sestankih, privzgojil pa si je tudi svojo prepoznavno ulično pojavo. Pero Barbarič namreč ni nikdar vozil avtomobila, pač pa si ga lahko na cesti zapazil vsega črno opravljenega s kolesom, polnim nahrbtnikom in plastičnimi vrečkami, v katerih so bile gramofonske plošče, knjige, malica, voda in morda še kaj. S kolesom je spremljal tudi nedavne proteste v pandemičnem času, kjer se je pogostoma – naveličan slepega bicikliranja z množico – rad ustavil kje ob strani in od tam budno spremljal dogajanje ter premišljal. Perotov levičarski srd je rad poudarjal krivice pri obravnavi ljudi po zunanjem videzu na mejah, med tako imenovano begunsko krizo leta 2015 je šel takoj pomagat na teren, bil je tudi goreč nasprotnik bratenja z zvezo Nato.
Barbarič je znal biti še kako glasen, a se ni nikdar silil v ospredje, temveč je raje učinkovito, kot zgleden samoupravljavec (rečeno brez ironije!) opravljal nujna dela in naloge. Teh si nikdar ni naložil malo, njihov preplet pa je bil sila izviren, neponovljiv, ploden. Ičo je zapisal, da je bil zdaj »dežurni gasilec« zdaj spet »netilec požarov« in s tem vsekakor redka ptica. Kot sodelavec in urednik Revije Glasbene mladine Slovenije je tjakaj v vlogi nekakšnega »untergrunt oficirja za zvezo« privabil prenekatero radijsko pero, obenem pa z akronimom »pbč« priobčil obilo tehtnega, jedko kritičnega in obenem kratkočasnega pisanja, iz katerega sta vela temeljita izobrazba in širok razpon. Njegova osemdeseta so se razmahnila od pankerskega menedžeriranja, ko je skrbel za benda Buldogi in V.I.A. Ofenziva, do leta 1989, ko se je spoprijateljil s člani zasedbe Motörhead. Njegov tedanji radijski intervju z Lemmyjem Kilmistrom je bil antologijski, naravnost za pouk mlajšim rodovom, kako se streže stvari. Vmes – daleč pred privatizacijskimi nagibi in ko je bilo to še ključno prizorišče alternativne kulture – je bil Peter tudi programski vodja kluba K4. Motörheadom in Partibrejkersom je, navsezadnje, postregel tudi z odmevnima in kajpada odlično organiziranima jugoslovanskima turnejama. Pod Petrovim patronatom so šli naokrog, med drugim, še The Dubliners, The Klezmatics in Townes Van Zandt, ki je tako novembra 1994 nastopil tudi v klubu K4, pri čemer velja dodati, da je njegov koncert izvrstno dokumentiran in cenjen.
Naš Pero se je sila nerad vozil z letalom. To je storil le za kakšno popotovanje po Aziji, nemara za delovni obisk Womexa oziroma Worldwide Music Expoja, sicer pa je ljubil vlake in avtobuse. V globine Balkana, ki je sčasoma postal njegova velika ljubezen, se je podajal z urami in urami vožnje in ustreznimi postanki. Kadar je šel k »svojim« v Makedonijo, se je tako ustavil še v Južni Srbiji, preveril tamkajšnje dogajanje, se okrepčal, razgledal in odpravil dalje. K Ciganom v Šutko je njihov »dragi Pera« zahajal, ko to še zdaleč ni bila turistična atrakcija. Tale dogodbica lepo ponazori Barbaričeve tesne balkanske stike. Leta 2008 sem šel s kulturnimi antropologi in etnologi v Albanijo. Nazaj grede smo se v Skopju odločili, da prespimo v hotelčku King Ferus. Ko sva z vodjem poti Rajkom Muršičem pozno ponoči med slastnim mezetlukom, ki ga je pripravila gospa soproga, omenila Petra Barbariča, se je lastnik, veliki muzičist Ferus Mustafov mahoma raznežil, takoj odobril poseben popust »za ljube Slovence« in nam zjutraj za popotnico še osebno postregel s krepčilno kavo. Peter je namreč Ferusa, špilavca na porokah, čigar kasete so že krožile med sladokusci, privabil k nam in mu zlagoma razprl še evropski Zahod.
Ena najmočnejših etnoglasbenih založb, berlinska Piranha, s katero je Pero nekaj časa intenzivno sodeloval in jo oskrboval z balkanskimi godbami, je od leta 1988 v mestnem parku Tiergarten organizirala predhodnika velikih poletnih festivalov etno glasbe z nazivom »Heimatklänge«. Med njegovimi povabljenci je bil julija leta 1994 tudi Ferus Mustafov. S sabo je pripeljal močno sedemčlansko skupino, v kateri je harmoniko igral še en Petrov adut, Milan Zavkov. Po petih dneh koncertov se je zasedba odpravila v bližnji studio in v njem posnela antološki album King Ferus, ki je izšel spomladi leta 1995 za takrat prestižno britansko etnoglasbeno založbo Globestyle. Peter, ki je bil dolga leta član programskega odbora Druge godbe in na tej funkciji ostal do leta 2003 (nekaj časa tudi v vlogi programskega vodja), je prijatelju Ferusu že nekaj let pred tem – bilo je na začetku junija 1991 – organiziral koncert v Križankah. Nepozaben nastop in nasploh enkraten festival v celoti smo lahko užili tistikrat, saj sta na njem muzicirala tudi Hans Reichel in Vinko Globokar, denimo, obiskali pa so nas še Petrovi sila ljubi alterrockerji The Gun Club.
Večeri so se v tistem obdobju po navadi sklenili na bolj ali manj plesno-intelektualnih dernekih v Palmi, nekdanji Stopoteki pod Halo Tivoli, in to tudi s »trubači«, ko to še ni bil del pozneje precejkrat plehkih in plitkih »Balkan žurov«. Palma je bila poleg diska FV in kluba K4 tudi prizorišče, kjer je Barbarič zelo rad navil gramofone in nam predstavil kaj svežega »na poskok«. Ičo Vidmar se spominja, da se je besedne zveze »Balkan žur« v Palmi domislil Ivo Štandeker po koncertu Orkestra Fejata Sejdića, še enih Barbaričevih favoritov. In ni jih bilo malo, teh favoritov, ki so v letih po Križankah našli svoj domicil tudi v zelo prikladni, topli dvorani KUD-a France Prešeren, pozneje tudi na planem, na tamkajšnjem poletnem Trnfestu. Petra Barbariča si pred temi koncerti lahko srečal v mestu, kako po skrbno izbranih kotičkih sam tudi lepi plakate. In ko se je nekoč oglasil alarm, nam osveži spomin urbani kronist, ker je odpadel koncert zasedbe Butthole Surfers, je Pero takoj pogledal v svoj slavni rokovnik, uporabil stare beograjske »veze i poznanstva«, obrnil par številk in Ljubljana je prejela novo, »trubaško« različico Discipline kičme …
Trideset let Petrovega takšnega in drugačnega udejstvovanja na RŠ je naposled našlo svoje smiselno nadaljevanje na »ta velikem« radiu. Tam je bil tesen sodelavec direktorice Mojce Menart na ZKP RTV Slovenije, zmogel v kasnem obdobju obenem lepo skrbeti za obnemoglo mater in opravljati funkcijo stikov z javnostmi, razprle pa so se mu tudi možnosti za redne radijske oddaje. Ena od njih je imela identičen naslov kot Petrova knjiga iz leta 1996: Okopi slave s podnaslovom Štiri desetletja rocka & popa. Sam izraz »Okopi slave« se je s posebno oddajo umestil na RŠ že poprej, leta 1994, in nam vsakih 14 dni postregel z etno pop gradivom, s prebojem na Radio Slovenija pa se je Petrova zamisel razprostrla še do oddaj Glasbena cesta in Etnofonija, ki se razlegata do današnjih dni. Za slednjo oddajo je Pero našel optimalnega sodelavca, našega radijskega kolega Maria Batelića, tako da sta se v etru že lep čas pojavljala izmenjaje. Skrb za subtilne untergruntarske prehode in premišljene, dobrohotne vdore v institucije z mislijo na druge se je v Petrovi osebi torej lepo ohranila do samega konca. Na Radiu Slovenija je bil naposled še glasbeni urednik.
Na svidenje, Peter, Pero, Pera, »pbč« … Iskreno sožalje svojcem, razširjeni, razprti radijski družini in vsemu barvitemu muzičnemu globusu iz zajetnega in velikokrat koristnega osebnega adresarja.
Miha Zadnikar
V spomin Petru sta se zavrteli skladbi Romska Gajda Ferusa Mustafova s plošče King Ferus (Globestyle, 1995) in Flowing zasedbe The Gun Club s plošče Pastoral Hide & Seek (New Rose Records, 1990).
Komentarji
🪔
Komentiraj