Nahajamo se na neki osnovni šoli leta 1991 v nekem srednje velikem mestu po slovenskih merilih. Mesto je bilo etnično mešano s prebivalci iz nekdanjih zveznih republik Jugoslavije, proti katerim so se določeni stereotipi in predsodki z osamosvojitvijo povečali, kar se je odražalo tudi na osnovnih šolah. Zgodbo še vedno spremljamo preko učitelja Baltazarja. Bil je star okoli 70 let. Nekateri mlajši učitelji so govorili, da je stara trda šola, pri čemer se ni vedelo, na kaj točno se atributa »stara« in »trda« nanašata. Največkrat so šaljivo merili na obdobje pred razhodom Jugoslavije z Informbirojem. Tedaj naj bi namreč prišel v spor z uradno jugoslovansko linijo. To je bilo kakopak na meji mita, saj njegove preteklosti pred prihodom v njihovo mesto niso dobro poznali, sam pa tudi ni govoril o njej.

Pouk pri Baltazarju je postajal vedno bolj nekonvencionalen, zaradi česar je nemalokrat prihajal v spor s šolskim zborom. Zadnja leta je pri matematiki, ki jo je poučeval v sedmem in osmem razredu osemletke, uporabljal precej stare učbenike. Krožile so tudi zlohotne govorice o njegovi demenci, o spremenjeni osebnosti in tako dalje. Učenci so morali klicati Baltazarja po vzdevku, kakor je tudi on njih klical po vzdevkih. Prava imena ga niso zanimala iz več razlogov. Šolsko leto 1991/92 je bilo njegovo zadnje leto poučevanja pred upokojitvijo. Vse osebe v nadaljevanki so izmišljene.

18.12.1991 - UČNA URA MED LETOM - PARALELOGRAM

Baltazar je vstopil v razred 7c. Sledila je klasična parola učencev: »Izprazni se. Umri in postani. Naj naša volja postne vaša volja, Baltazar! 

Na mizo je odložil Getanke brez filtra in ključe ter pogledal proti tabli. Ta ni bila izbrisana do kraja. To je bilo že v navadi, saj Baltazar ni zahteval, da mora biti tabla pobrisana, ko vstopi v razred. Od prejšnje ure slovenščine je ostala z velikimi tiskanimi črkami napisana zadnja kitica pesmi Marica Josipa Murna Aleksandrova. Učenka Budistka Nisveta, knjižni molj in strastna občudovalka Murna, je s trepetom opazovala, kaj bo Baltazar storil ali rekel.

Baltazar je ob pogledu na kitico pesmi pred vrstice napisal števila od 1 do 4, kolikor je bilo vrstic. Nato je kitico uokviril in prostorsko zamejil s paralelogramom. Kitico je nalašč prebral v svojem klasičnem slogu, z bolj ali manj enakomerno, robustno in malce okorno intonacijo, kakor da bi bral matematične izreke:

»ČEZ POLJE SPEM TJA V BOŽJI MIR,

KJER BELA SPI PŠENICA,

NAD MANO STA ČUVAJ, SKOVIR,

A Z MANO TI, MARICA!«

Nato je na koncu vrstic kitice označil rimo ABAB, torej A pri prvi in tretji vrstici in B pri drugi in četrti vrstici. Dejal je: »Smrketa, prični brati iz učbenika. Sekcija paralelogram.«

Smrketa: »Vrste paralelogramov. Po stranicah delimo paralelograme v enakostranične in raznostranične.«

Baltazar je pogledal štiri kazalce na bazenski vadbeni plavalni uri nad tablo: »Ker je tovarišica za slovenščino v vašem razredu nov element v naši bolj ali manj strukturirani šolski množici, bi rad v doglednem številu radianov, ki jih opravi rumeni kazalec na uri, izvedel, kaj je bilo prejšnjo uro, da smo imeli krizni sestanek v zbornici.«

Debeli Svizec je preveril pozicijo rumenega kazalca na uri in v zadregi vstal: »Jaz sem dal malo drugačno interpretacijo pesmi Marica, ampak bila je matematično metaforična, prisežem Baltazar. Prisežem, Baltazar! Majkemi, Baltazar!« 

Nasploh so se drugi učitelji pritoževali, da učenci 7c, odkar imajo pouk pri Baltazarju, občasno uporabljajo nenaveden jezik in metafore. Da svoj vulgarni materialni jezik občasno dopolnjujejo z nekakšnimi idealističnimi koncepcijami. Učiteljica z vzdevkom Minišerbi ni več zgolj debela, temveč tvori seštevek njenih robnih konveksnih teles in zaobljenih robov njenega telesa trimestno število. Ravnatelj šole nima več zgolj vzdevka buldog. Mimike in spirale njegovega pasjega kvadratnega obraza se namreč tako močno prilikujejo Polikratu, da je geometrično utelešena ideja lika Polikrata iz matematičnega epigrama o Polikratu in Pitagori. In tako dalje in tako dalje.

Smrketa: »Enakostranična paralelograma sta romb in kvadrat, raznostranična pravokotnik in romboid. Po kotih je delimo v pravokotne in poševnokotne.«

Baltazar: »Harmonika, pojdi do table. Označi po dve nasprotni oglišči paralelograma z A in B, torej prenesi rimo kitice na lik. Nato ugotovi, ali gre pri paralelogramu na tabli, ki je zamejil hrepenenje v kitici, za romb ali romboid. Na koncu nariši še diagonali zamejujočega paralelograma, ki bosta presekali kitico, in označi kote. Debeli Svizec, ti pa nadaljuj.«

Več pa v ponedeljek ob 10:15!