Danes je 830. dan genocida in 79. leto okupacije v Palestini.

V oddaji 15 minut proti genocidu z vami delimo zgodbe o boju za svobodno Palestino, komentiramo vojne dobičkarje in napovedujemo, kje vse potekajo solidarnostne akcije!

V tokratni oddaji v osrednjem delu analiziramo Zahodne imperialne interese v Palestini pred vzpostavitvijo Izraela

NOVICE

Pred tednom dni je nova sirska vojska, ki jo sestavljajo tudi nekdanje džihadistične milice s turško podporo, napadla kurdske soseske v Alepu. Zaradi napadov, katerih edini namen je zlomiti kurdsko samoupravo, je iz mesta pobegnilo več kot 100 tisoč ljudi, umrlo pa več deset. Vojska je bombardirala tudi tamkajšnjo bolnišnico in za opravičevanje svojih zločinov uporabila metode izraelske vojne propagande – bolnišnico in prebivalce sosesk naj bi kot živi ščit uporabljali nepokorni kurdski borci. Napad prihaja takoj po sestanku vlad Sirije, Izraela, Francije in ZDA, kar nakazuje na njihovo podporo trenutni oblasti v Damasku in genocidni politiki homogenizacije mnogoterih etničnih skupin v Siriji. Pod napade se krvavo podpisuje tudi Evropska unija, ki podpira centralno oblast Damaska.

Kot odgovor na napade so se po celotnem Kurdistanu – od Turčije in Sirije do kurdske diaspore v Evropi – zvrstili množični protesti proti napadom na kurdsko samoupravo, demokracijo in Rojavo.

Po podatkih virov za človekove pravice namerava iransko sodstvo izvesti prvo usmrtitev protestnika. Usmrtitev 26 letnega aktivista Erfana Soltanija, aretiranega med nedavnimi vstajami, naj bi bila načrtovana že za danes. Tak pohitren postopek ter instrumentalizacija smrti za vzbujanje strahu in represije proti ljudskim protestom predstavlja jasen primer državnega umora in očitno kršitev mednarodnih obveznosti Irana, vključno z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah.

Poteka tretji teden ljudske proti-režimske vstaje v Iranu, ki je do zdaj terjala že več kot 500 življenj protestnikov. Oblast je prejšnji četrtek razglasila zaprtje celotne države, kar vključuje izpad interneta in mobilne komunikacije, medtem pa izvaja umore na ulicah ter ugrabitve in aretacije protestnikov v bolnišnicah. Iransko zunanje ministrstvo na sestankih prepričuje veleposlanike evropskih in ameriških velesil, naj umaknejo podporo protestom, Trump pa napoveduje ameriško vojno intervencijo. Vikend je bil zaznamovan z vrsto mednarodnih protestov v solidarnosti s protestniki v Iranu, protesti pa so se v Londonu, Milanu in Berlinu nadaljevali tudi v začetku tega tedna.

V Zagrebu so v ponedeljek pred angleškim veleposlaništvom izkazali podporo 29 zaprtim akcionistom Palestine Action in zahtevali njihov izpust. Posebno podporo so izrazili štirim zapornikom na zdaj že več kot dva meseca trajajoči gladovni stavki. 

Lewie Chiaramello, ki ima sladkorno bolezen tipa 1, se že 44 dni vsak drugi dan odpoveduje hrani. Gladovno stavko od sobote nadaljuje tudi zaprti Mohamed Umer Khalid, ki je hrano protestno zavračal že 12 dni v decembru, tokrat pa napoveduje, da bo po 14 dneh nehal piti vodo v podporo ostalim stavkajočim. Še posebej Hebi Muraisi, ki gladovno stavka že 72 dni in Kamran Ahmed, ki gladovno stavka že 65 dni. Oba sta v neposredni smrtni nevarnosti, medtem pa britanska vlada v tišini opazuje, kako njeni zaporniki umirajo.

 ZAHODNI IMPERIALNI INTERESI V PALESTINI PRED VZPOSTAVITVIJO IZRAELA

Za začetek okupacije Palestine pogosto vzamemo leto 1948, ko je genocidna država Izrael razglasila svojo neodvisnost, ali pa leto 1967, ko je v šestdnevni vojni zavzela še Gazo in Zahodni breg. A lahko bi jo začeli šteti že več desetletij prej. Zametki sionistične države namreč segajo v drugo desetletje 20. stoletja in so tesno povezani z zahodnimi interesi Britanskega imperija, ki si je nadzor nad Palestino pridobil v prvi svetovni vojni.

Spomladi leta 1917 je Palestina postala vojno prizorišče med britansko in osmansko vojsko. Čeprav so boji potekali še v začetku leta 1918, je britanski nadzor nastopil že decembra 1917, ko je general Edmund Allenby vkorakal v Jeruzalem. S tem se je zaključilo obdobje štiristoletne osmanske vladavine nad Palestino, ki je po novem spadala pod britansko vojaško administracijo, kasneje pa postala Britanski mandat za Palestino.

Vzpostavitev države Izrael ne bi bila mogoča, če si ne bi v tem ključnem trenutku sionisti zagotovili britansko podporo. Ta je pisno obliko dobila 2. novembra 1917, ko je britanski zunanji minister Arthur Balfour sionističnemu predstavniku Walterju Rothschildu poslal pismo. V dokumentu, ki ga danes poznamo kot Balfourjevo deklaracijo, je v imenu britanske vlade izrazil naklonjenost sionističemu projektu. S tem je podprl ambicije Theodorja Herzla, očeta sodobnega političnega sionizma, ter drugih sionistov, ki so si prizadevali za ustanovitev judovske države na območju Palestine.

Britanci so spočetka dosledno podpirali sionistično priseljevanje in kolonizacijo Palestine. Da se »ne sme storiti nič, kar bi okrnilo državljanske ali verske pravice že obstoječih nejudovskih skupnosti v Palestini«, je edini del Balfourjeve deklaracije, ki je ostal neupoštevan.

A Britancev ni vodila blagohotnost in človekoljubje do Judov – denimo tistih, ki so že od 80. let 19. stoletja iz vzhodne Evrope bežali pred pogromi –, temveč so jih poganjali lastni strateški interesi. Želeli so si zagotoviti nadzor nad Sueškim prekopom, ki je bil v času britanskega radža ključnega pomena za vzdrževanje imperija. Prav tako so kljub lastnemu protisemitizmu želeli na svojo stran pridobiti judovske skupnosti po svetu, saj so verjeli, da imajo te moč vplivati na izid prve svetovne vojne. S podporo sionistov so nameravali zaustaviti judovsko priseljevanje na Britansko otočje in se vseeno prikupiti mednarodnim judovskim skupnostim. Takó britansko vmešavanje v Palestino kot tudi sionistične ambicije je povrhu podpiral še krščanski sionizem. Gre za prepričanje, v tistem času razširjeno med britanskimi protestanti, da je vrnitev Judov v biblijske dežele predpogoj za drugi Kristusov prihod.

Leta 1922 je Društvo narodov tudi uradno potrdilo Britanski mandat v Palestini z dokumentom, sestavljenim iz preambule in 28 členov. V njem so bili Judom zagotovljeni številni privilegiji, ki so bili Palestincem odvzeti. Medtem ko so Judom pripadle samoupravne ustanove, državljanske pravice in pouk v novoskovani moderni hebrejščini ter je sionistična Judovska agencija dobila mednarodni diplomatski status, Palestincev niso omenili niti z besedo. Le Judje so opisani kot ljudstvo z zgodovinsko navezavo na Palestino, medtem ko je tisoč let neprekinjenega bivanja Arabcev v Palestini zamolčanega.

V mandatnem obdobju je jišuv, oziroma judovska skupnost, postala »država znotraj države«. Sionistična administracija je bila vzporedna britanski, poleg tega pa je uspešno polnila svoj denarni sklad ter vzpostavila svoj izključno judovski sindikat in paravojaške enote. Najprej je bila ustanovljena milica Hagana, od katere sta se kasneje odcepili še skrajnejši revizionistični milici Irgun in Lehi. Revizionisti, ki predstavljajo političnega predhodnika trenutne vladajoče stranke Likud z Netanjahujem na čelu, so bili zavezani oboroženemu boju za doseganje sionističnih ciljev.

Na račun opustošenja palestinskega podeželja so sionisti uspešno kupovali arabsko zemljo in gradili svoje gospodarstvo, vse dokler palestinsko obubožanje ni pripeljalo do upora. Med letoma 1936 in 1939 je potekala Vélika palestinska vstaja, v kateri so se upirali tako Britancem kot judovskim naseljencem. Britanci so vstajo uspeli zatreti le s surovo silo, s taktikami, pridobljenimi iz izkušenj v drugih kolonijah. Pripeljali so 30.000 vojakov, Kraljevo vojno letalstvo RAF je bombardiralo mesta, posluževali so se kolektivnega kaznovanja, usmrtitev brez sojenja in obešanj. Vzpostavili so tudi judovsko naselbinsko policijo, povečini sestavljeno iz borcev sionističnih milic. Uril jo je britanski častnik Orde Wingate, do konca 30. let pa je štela že okrog 15.000 članov. Po vstaji je bilo okoli deset odstotkov vseh palestinskih moških mrtvih, ranjenih, zaprtih ali izgnanih.

Britanski poskus brzdanja sionistov je prišel prepozno. Ko so leta 1939 z dokumentom, imenovanim Bela knjiga, končno poskusili zamejiti judovsko priseljevanje in kupovanje zemlje, so naleteli na nasprotovanje svetovne javnosti, ki je bila na predvečer druge svetovne vojne sočutna do Judov. Hkrati pa so bili sionisti v Palestini do takrat že močna in dobro oborožena entiteta, ki se je na poskus omejevanja odzvala s povečanim nasiljem.

V prvi polovici 40. let minulega stoletja se je v Palestini odvil niz sionističnih terorističnih napadov. Leta 1946 so v napadu na sedež britanske uprave v hotelu Kralj David ubili 91 ljudi in mnoge poškodovali. Do leta 1947 je Hagana štela že več kot 30.000 borcev, sionisti pa so bili do zob oboroženi z orožjem, ki so si ga postopoma pridobili z nakupom, tihotapljenjem in lastno proizvodnjo. Del orožja so denimo od Britancev nakradli med drugo svetovno vojno. In čeprav so se tako Arabci kot Judje bojevali na strani Britancev, so ti le Judom pustili, da se borijo v posebnih judovskih enotah, kjer so pridobili dragocene bojne izkušnje.

Leta 1947 so Britanci naznanili svoj odhod iz Palestine. Kolonialna administracija in zatiranje uporov sta postala predraga, strateška pozicija ob Suezu pa z izgubo nadzora nad Indijo manj ključna. Vajeti so predali novoustanovljenemu Posebnemu odboru Združenih narodov za Palestino, poznanemu kot UNSCOP. Čeprav je bil ta pristranski do sionistov in predlagal razdelitev Palestine, v kateri bi bilo judovski državi namenjenih kar 56 odstotkov ozemlja, sionisti niso bili zadovoljni.

Decembra 1947 so se začeli sionistični napadi na palestinske skupnosti, marca 1948 pa je v veljavo stopil načrt Dalet – vojaški načrt, s katerim so bili sionisti neverjetno uspešni pri etničnem čiščenju Palestine, ki je za Palestinke in Palestince nakba, katastrofa. Za svojo novo državo so zagotovili 78 odstotkov palestinskega ozemlja, pri tem pa iz domov izgnali 750.000 in pobili več kot 13.000 Palestink in Palestincev, zakrivili več kot 30 pokolov in uničili več kot 500 vasi. Podatke, s katerimi so oblikovali načrt Dalet, so z natančnim popisom palestinskih vasi, cest, vodnih virov, topografije in prebivalstva zbirali že od začetka 40. let, pri tem pa so jim nekatere podatke zagotovili britanski uradniki.

Britanci so konec 30. let prejšnjega stoletja iz rok spustili baklo neposredne podpore sionistom, ki so jo v sredini 40. let rade volje vzdignili Američani. A tudi Britanci z Izraelom in izraelskimi podjetji še danes sodelujejo tako gospodarsko kot diplomatsko. Najbolj brutalen sodobni dokaz te kontinuitete je srhljiva verjetnost, da bo za zaščito interesov izraelskega orožarskega podjetja Elbit pustili umreti stavkajoče zapornike skupine Palestine Action.

NAPOVEDUJEMO

Minuto tišine tokrat namenjamo celotnemu planetu, ujetemu v plamene kolonialnih vojn za geopolitično prevlado nenasitne kapitalistične pošasti nad življenjem. Ko na ekranih spremljamo divjanje tretje svetovne vojne, se spominjamo vseh tovarišev, ki so lastna telesa zastavili za svobodo in jih zato oblast neumorno pobija na ulicah Teherana, v Londonskih zaporih, na Zahodnem bregu in v Gazi, v Rojavi in Siriji in povsod drugod, kjer se vrstijo ljudski upori proti globalnemu sistemu smrti.

Novice, komentarje in napovedi dogodkov za objavo v oddaji 15 minut proti genocidu nam lahko pošljete na naslov: @email